BIOGRAFIJA

Etbin se je proti koncu leta 1952 oglasil v Ljubljani, kjer so ga tudi prvič slišali peti. Kasneje so ga učili igrati violino, dokler ni pri štirinajstih v roke dobil svoje prve kitare. Kaj kmalu je prišel do spoznanja, da to večglasno glasbilo, nadvse priročno za spremljavo glasu in diatoničnih orglic, omogoča svojevrstno glasbenoizvajalsko samozadostnost.

Leta 1971 je končal grafični oddelek ljubljanske Šole za oblikovanje in se nemudoma podal na enoletno izpopolnjevanje v ZDA. Po vrnitvi se je vpisal na likovni oddelek Pedagoške akademije v Ljubljani in kot absolvent poučeval likovno vzgojo. Med študijem je deloval kot likovni in tehnični urednik številnih publikacij (Tribuna, Problemi) in za svoje oblikovalsko delo prejel številna priznanja (Zlata ptica). Etbin je dolgoletni član Društva oblikovalcev Slovenije.

In ker `nič na svetu ni stalnega razen nestalnosti`, se je vrnil v glasbeno šolo. Poleg violine je vpisal še klasično kitaro, čeprav je s slednjo že od leta 1973 izvajal avtorske recitale in sodeloval v različnih akustičnih zasedbah (Sedmina, Dik in ostali).

Kot raziskovalec zvoka in glasbeni urednik  je v drugi polovici sedemdesetih na ljubljanskem Radiu študent, eni najstarejših študentskih radijskih postaj v Evropi (od 1969),  s svojim večletnim delom pripomogel k širjenju glasbenih obzorij in avdio (radio) zaznavanja nasploh. Kot glasbenik je igral v celovečernem filmu Karpa Godine Rdeči boogie (1982).

V obdobju od 1983 do 1992 je tako likovno kot tudi glasbeno sodeloval v številnih multimedijalnih zasedbah (Om produkcija, Cavis, Most, Inštitut Egon March), katerih delo je seglo v širši tedanji jugoslovanski in evropski prostor.

Od leta 1984 je mentor številnih glasbenih delavnic in poučuje kitaro. Kot ‘glasbeni aktivist’ Projekta pregnanci, ki deluje pod okriljem KUD France Prešeren v Ljubljani, je z orkestri otrok vojnih pregnancev nastopal na številnih mednarodnih humanitarnih prireditvah (Vsi drugačni - vsi enakopravni v dvorani Evropskega parlamenta v Strasbourgu - 1995).

Prav v tem času, ko je v teh krajih odišavljen mir vodil duh vojne, je Etbin začel z intenzivnim zapisovanjem glasbe v iskanju odgovorov na davno zastavljena vprašanja bivanja posameznika v prostoru med skrajnostima, kjer prevlada ene nad drugo postane ali ostane le še vprašanje časa. Čeprav že slišana, se je 'fandesieklovska' spirala zavrtela s tako nesluteno hitrostjo, da je obstala v nemem hipu med lepoto v obvezujoči togosti zapisanega in radoživo nepredvidljivostjo improvizirane svobode, med dihom in sapo, prstom in zvenom, hotenim, želenim... Večnost je niz brezčasnih trenutkov, med katerimi se nenehno vzpostavlja ravnovesje - Equilibrium, kot je Etbin poimenoval svoj obsežen opus in ga januarja 2000 krstno predstavil v Gledališču Koper.

Po daljšem obdobju solističnega glasbenega delovanja je junija 2005 v ljubljanskem KUD France Prešeren predstavil glasbeni projekt Modus vivendi, partituro za klasično kitaro in komorni ansambel, ki ga je sam poimenoval Ante portas. V različnih kombinacijah se avtorju - klasična kitara, glas, v duetih, triih in kvartetu pridružijo še violina, oboa, francoski rog in violončelo. Delo je bilo v osnovi namenjeno otrokom, saj je Etbin prepričan, da otroka v sebi nikoli ne bi smeli zapustiti. Pa vendar je nastala glasba, ki vseeno ponuja kaj več tudi za 'večja ušesa' in od tod podnaslov: Pravljično glasbeno potovanje za malo manjše in veliko večje otroke. Otroci pa medtem še vedno niso povsem odrastli. Še dobro.